V času košnje so prizadete številne prostoživeče živali. Tisočletja uspešen stari način za preživetje, kot so: počepniti, pritajiti se ob tla, ostati negiben, so za poljskega zajca ali mlado srnico ob novem načinu košnje postali pogubno dejanje. Enako ali še slabše se zgodi z živalmi, ki gnezdijo na travniku. Celotno leglo lahko uničimo s kosilnico ali traktorskim kolesom. Posebno nevarno je za fazana, jerebico, ter druge travniške ptice.
Celotno kmetijstvo je postavljeno v vse večje medsebojno ekonomsko tekmovanje, zato kmete sili v vedno večjo intenzivno pridelavo. Glede na delavno površino so kmetijski stroji vedno večji, površinsko zmogljivejši in hitrejši. Travnike kosijo vedno večkrat na leto in s košnjo začnejo že zgodaj spomladi. Kmet je vedno v dvomu o odločitvi med pritiski ekonomije dela in ekonomskimi postopki dela.
V tem položaju kmet ni storilec in uničevalec, ampak edini sodelavec pri iskanju rešitev ter dela za pomoč pri preživetju prostoživečih živali.
Danes obstajajo tehnični pripomočki pri varovanju živali ob košnji s pomočjo infrardečega sevanja. Senzor zazna toploto telesa živali, nato posledično vključi opozorilne znake. Kosec ima dovolj časa, da zaustavi koso pred živaljo.
Seveda pa še vedno obstajajo klasični načini varovanja ali preprečitve, da bi pokosili živali. S pravočasnim obvestilom lovske družine ali revirnega lovca le ta lahko organizira zvečer ali v noči pred košnjo plašenje ali vznemirjenje živali. Po navadi bo samica z mladiči ponoči zapustila mesto in se umaknila na mirnejše območje. Ob tem je pomembna tudi smer košnje, tako imenovana »košnja od znotraj navzven«. Najbolje pa je, da pravilno izbiro strani košnje travnika prepustimo kmetu, saj vsak kmet dobro pozna svoj travnik , možnost in mesto polaganja ali gnezdenja živali.
Z upoštevanjem naštetih spoznanj, in osebne volje človeka za varstvo divjadi je mogoče obvarovati več živali pred uničenjem s kosilnimi stroji.
Franc Krivec
Starešina LD Sv. Jurij
