Rodila se je kot najstarejši otrok mami Antoniji in očetu Vincencu, v drugem očetovem zakonu, saj mu je prva žena umrla. So pa še živeli z njimi tudi otroci iz prvega zakona.

 

Kmalu je dobila sestre Julijano, Elizabeto, Anico in Ido ter brata Adolfa. Živijo še 4 sestre: ona sama, devetdesetletnica, Lizika (86), Anica (82) in Ida (80). Vse so rojene v mesecu maju.

 

Tako so se ob visokih okroglih jubilejih dveh sester tudi vse 4 zbrale na Tončkinem domu na Malni, saj jo je bolezen priklenila na voziček in so prišle vse k njej domov.

 

Njena mladost je bila ob številni družini izjemno delovna in težka. Otroštvo je minilo pretežno v znamenju druge svetovne vojne. Ob koncu vojne ji je bilo že deset let. Šola je bila malce nemška, malo slovenska. Kljub vsem jezikovnim težavam je bila odlična učenka in bi se lahko vpisala na katerokoli srednjo šolo, a je bila to takrat velika redkost. Na podeželju so očetje največkrat predvideli delo na kmetiji. Tončka je rada delala, tudi znala je vse in tudi se je rada postavila, da zmore vse, celo vozila je vprege s konji in voli – torej moška dela. Bila je odlična žanjica, dobra pevka, še vedno je odkrita ženska, resnicoljubna, verna in poštena.

 

Po končani osnovni šoli je kot najstarejše dekle skrbela za gospodinjstvo in je nosila na tržnico v Maribor pridelke, jajca, sir, smetano. Eno košaro je nesla na glavi in dve v rokah ter preko Kušernika in Pekla, mimo Košakov prinesla svoj tovor do kupcev, nazaj grede pa nakupila potrebščine za dom in svoje doma. Bila je njihov »dedek Mraz«. Vedno je kaj prinesla. In vsak teden tako.

 

Ko so dekleta (sestre Cegnar) in prijateljice (Marija Zorenč, pa še katera) žele na njivah od prvega svita pa do opoldneva in ko so spravljali koruzo pa kosili in pospravljali seno, ličkali, itd.; vedno ko je bil »likof« so vzele priročne predmete (pokrovke, glavnike, grablje, srpe), zaigrale in zapele in tako so včasih celo plesali dolgo v noč. Znali so si ustvariti zabavo iz nič, saj tudi niso imeli dosti več od nič. Imeli pa so drug drugega in veselje ter dobro voljo. Življenje so jemali takšno, kot je bilo. Poskušali so živeti s tem skromnim in cenili so vse, ker obilja ni bilo.

 

1955. se je poročila z Jožefom Šauperlom in preselila se je na Malno, kjer je mož podedoval majhno kmetijo pod znamenitim bregom z evhalističnim križem na vrhu. Tukaj se je pričela njena samostojna, a težka pot. Hiša je propadala in za življenje v njej je bilo potrebno najprej obnoviti streho, napeljati elektriko, mnogo kasneje vodovod (bila je med prvimi v našem kraju, ki smo ročno kopali prvi vodovod), tudi za telefon je kasneje prepričala moža. Sledila je gradnja hiše pa gradnja hleva. Mož se je zaposlil v Metalni, sama pa je s premišljenim kmetovanjem na mali kmetiji prihranila za vse zamisli napredka in boljšega življenja družine. 1957. se je rodila hčerka Marija, 1963. sin Jože in 1979. še Vesna. Vsi so si ustvarili družine in strašno vesela je bila vnukov Nataše, Primoža, Karmen, Vojka, Tamare in Sofije. Pa še vedno se nasmeji od srca, ko prideta še pravnuka Nik in Nina. To je zanjo že novi svet. Največ stikov ima poleg Vesnine družine, s katero živi, z vnukinjo Natašo, ki jo je pazila že od njenega prvega leta starosti. Z njo je bila na njivi, v hlevu, na travniku in ona je kljub temu opravila svoje delo, hkrati pa prenašala na otroka velike in male skrivnosti življenja na zemlji. Kmalu sta se Nataši pridružila teta Vesna in še Primož. Velika trojica, ki je babici in mami prirejala gala otroška presenečenja. Ampak je znala z njimi.

 

Ja, vedela je, da je treba zemlji vračati z ljubeznijo, če želiš kaj pridelati, tudi z živino je potrebno lepo ravnati, da ti bo dala mleko in vlekla voz, z ljudmi pa je bila neposredna, a vedno pripravljena pomagati. Pri tem ni bil ovira ne čas, ne težavnost in ne vrsta dela. Rada je hodila in delala. Tudi ko ji več zares ne bi bilo treba. To je bilo v njej. Tudi ko je hčerka Vesna zgradila svoj novi dom in sobico zanjo, je rekla, da bo ostala v svoji »stari« hiši in od tam da jo bomo odnesli za vedno. Tudi ko so težave s hrbtenico grozile, da pade, je preslišala opozorila domačih in odšla na njivo, dokler je še lahko pa skopala krompir in posejala solato, dokler ni bil hišni prag prevelika ovira za njeno poškodovano hrbtenico. Padec je pomenil zlom kolka in še enega vretenca v hrbtenici in tako je ostala nemobilna in nova sobica brez pragov je njeno domovanje. Tudi z vozičkom pa se da priti vsaj do pokopališča in cerkve, malo naokoli, da pogleda, kaj je kdo posadil in se vesela vrne v hišo.

 

Že 4 leta opazuje svojo zeleno dolino z vozička, a še vedno je vedrih in pozitivnih misli. Rada pripoveduje o nekdanjih časih, mladostnih dogodivščinah in različnih dogodkih, tudi o vojni. Pri tem vedno pove, kako težko je bilo takrat, koliko strahu in da mlajši nimamo predstave, kako drugačno življenje je vojna.

 

Pomoč na domu, skrb domačih, obiski sorodnikov in prijateljev ji krajšajo jesen življenja; ob 90. rojstnem dnevu pa jo je obiskal tudi župan Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, Peter Škrlec. Na praznični dan so ji prišli voščit tudi s pesmijo – sosedje Jurovski gadi ter pevec Stane Vidmar, ki je povedal, da 4 sestram, rojenim v maju pa še ni prepeval, nato pa smo skupaj ustvarili ansambel »Cegnarce« s pokrovkami, glavniki in skupaj smo zapeli Mi se imamo radi.

 

Želje vseh so bile zagotovo, da bi se srečali ob stotici.

 

Zapisala: Marija Šauperl