Lov je vsekakor naša osnovna in tudi prvobitna dejavnost. Pa vendar se je vloga slovenskega lovca v stoletni zgodovini spremenila in se še vedno spreminja. Družbene spremembe so prinesle veliko novega. Ne vedno tudi boljšega. Še živo se spominjamo naših starejših lovce, ter njihovih pristnejših tovariških odnosov.

Časa ne bomo zavrteli nazaj, lahko pa ohranimo marsikatero obliko življenja in druženja. Predvsem gre za tako poudarjeno lovsko tovarištvo. Tempo življenja nam dovoljuje vse manj prostega časa. Kdo dandanes še skupaj posedi s tovariši po skupnih lovih, ki so mnogo krat tudi zelo slabo obiskani? Kje so časi, ko so lovci komaj čakali na nedeljske skupne love z obveznim zadnjim pogonom?

Kdo še postoji na kakšni odmaknjeni kmetij in spregovori z gospodarjem? Na lov se odpravljamo z avtom, po lovih se čim prej vračamo domov. Mlajši lovci sploh ne poznajo prebivalcev, s katerimi delimo veselje ob pogledu na divjad. Potem pa se čudimo, da nam ljudje ne dovolijo postavljati prež ter nas gledajo z mrkimi obrazi? Bodimo prijazni, razumevajoči, poskušajmo prisluhniti in domačini nam bodo vse to vračali. Tudi zato je nekoč star gospodar ob setvi dejal: »Pest zrnja je za Boga, za morebitne ujme, pest bo dovolj za družino, pest pa naj bo za divjad.«

Obiskati moramo osnovne šole in vrtce, mlade navdušiti za naravo. Naj nas ne bo sram skupaj z krajani vsaj enkrat na leto pobirati smeti. S svojim delom in ravnanjem bodimo vzor v pravem pomenu te besede.

Le tako si bomo zaslužili priznanje in spoštovanje. Ne pozabimo. Dovolj je le neznatno dejanje, ki vrže slabo luč na vso organizacijo in na vse lovce. Bodimo strpni do vseh, tudi drugače mislečih. Spoštujmo tudi tiste, ki se ne strinjajo z nami. Le tako bomo koristili materi naravi in vsemu živemu v njej.

Mnogi lovci puško tu in tam zamenjajo s pohodno palico, fotoaparatom ali kamero. Spoštujmo lovske tovariše in jim od srca privoščimo lovski blagor. Divjad ni moja ali tvoja, divjad in mi samo živimo na istem planetu. Ne bojmo se priznati naših napak, saj nismo nezmotljivi. Ukriviti prst na petelinu ni težko, veliko težje se je strela vzdržati. Še tako izkušen lovec naredi napako, zaradi katere mu je iskreno žal. Nikoli pa ne smemo dovoli, da nam bo zaradi napak vseeno in bodo postale redne, normalni del našega lovskega življenja.
Prisluhnimo starejšim lovskim, ki smo jih v zadnjem času prehitro pozabili. Ne gre za lovce s privilegiji, gre za lovce z znanjem in izkušnjami.

Obnašajmo se kulturno. Na lovu, na zborih in posvetih, na slovesih in praznovanjih, na zadnjih pogonih. Naj fotografij ne krasijo le kozarci in steklenice, temveč prijateljski stiski rok in nasmejani obrazi. Naj nas ne bo sram zelene barve in priznati, da smo lovci. Obvarujmo naravo in divjad tudi s pravim odnosom do nje.

In končne misli po poročilu: Kdor je dobro prisluhnil mojemu poročilo bi lahko rekel, da se lovci ukvarjamo že skoraj z vsem. Mogoče s stvarmi, ki niso povezani direktno z lovstvom celo preveč. Vendar, kaj nisem uvodom omenil tovariških odnosov, da časa ne moremo zavrteli nazaj, da pa lahko ohranimo marsikatero obliko življenja in druženja? Da divjad ni moja ali tvoja, da divjad in mi samo živimo na istem planetu in si delimo isti prostor. Kaj niso besede nekega gospodarja, ki je dejal ob setvi: »Pest zrnja je za Boga, za morebitne ujme, pest bo dovolj za družino, pest pa naj bo za divjad.« še toliko bolj pomembne v današnjem času.

Prijazen lovski pozdrav!

                                                                                                    Franc Krivec, starešina LD